“Nenadoma skrbijo za nacionalne pravice socialističnih Jugoslovanov, zatirajo pa katolike” bi lahko ocenil ravnanje poslancev vladne koalicije in Levice, ki bi tik pred volitvami nenadoma uzakonili dodatne kolektivne pravice za pripadnike narodov socialistične Jugoslavije v Sloveniji. Hkrati zavračajo sodbo ustavnega sodišča, po kateri bi morali že pred dvema letoma odpraviti diskriminacijo otrok iz pretežno katoliških družin.
Predlog za predvolilno dodatno (finančno) skrb države za narode socialistične Jugoslavije, ki pomeni predvsem ustanovitev še enega novega državnega urada, je konec prejšnjega tedna predlagalo 24 poslancev SMC Mira Cerarja (od 35), dva iz Desus Karla Erjavca (od 11) in po vseh pet iz SD Dejana Židana in Levice Luke Meseca.
V Jugi smo bili diskriminirani Slovenci
Za kaj pri predlogu gre, pokaže čas vložitve: začetek februarja. Junija so volitve. Če bi resno urejali stvari, bi bil ta zakon že davno uzakonjen. Pomembno je še, kdo ga vlaga. Če ne bi šlo za kampanjo, bi ga predlagala vlada in ne poslanci vladnih strank.
To je predlog zakona za volilno kampanjo, ki igra na to, da smo mi volivci naivni opankarji (ali trenerkarji). Deluje tako: z leve si zagotovijo več glasov med priseljenci iz juga, ki nasedejo meglenim obljubam, ki pa jim v resnici nič ne dajo. Saj jim že doslej niso. Položaj šefa urada pa tudi dobi kak levičarski politik, ki ga bodo državljani po rodu iz drugih republik plačali z davki skupaj z drugimi državljani. Desnico v takšni nacionalistični predvolilni kampanji, ki ni kaj neobičajnega za to državo, običajno preveč zanese v skrajnosti, da bi “kupovanje” volivcev in zlorabo parlamenta za predvolilno razpihovanje nacionalističnih čustev, uporabila v svojo korist.
Predlog igra na še dodaten sentiment: domnevno priljubljenost socializma. Poslanci slovenskega parlamenta ne govorijo o urejanju pravic v Sloveniji živečih ali priseljenih Hrvatov, Srbov, Bosancev ali denimo Kosovarjev, ki imajo danes vsi svoje države. Urejajo pravice, kot skozi predlog zakona ves čas pišejo, “narodov nekdanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije”. SFRJ že več kot četrt stoletja ne obstaja in ni slovela po urejanju narodnostnih vprašanj. Celo tistih narodov ne, ki so jo konstituirali. Denimo, Slovencev.
Bili smo povsem neprikrito diskriminirani. Drugorazredni. Sam sem se moral naučiti jezik Srbov, Hrvatov in Bošnjakov, ker se slovensko v socialistični vojski, v katero sem moral, ni govorilo. Celo sodni postopki te armade v Ljubljani so potekali v tujem jeziku. Kaj pa je to drugega kot diskriminacija in poniževanje? Nisem imel druge svoje države, kjer bi lahko uresničeval svoje narodne in nacionalne pravice kot jih imajo danes Srbi, Hrvati, Albanci ali drugi. Je izbira, če bi bilo v Sloveniji res tako neznosno.
Pa seveda ni.
Sramoten spomenik posledic povsem zblojene narodnostne politike bivše SFRJ je Srebrenica.
Zakaj so si predlagatelji izbrali bivšo SFRJ kot kriterij? Preprosto je: tako jim ni treba vključiti nekaterih drugih narodov, ki so zgodovinsko bolj upravičeni do drugačnega statusa in pravic res nimajo urejenih.
Diskriminirani so: otroci iz vernih družin
V predlogu je mogoče prebrati – ob tem sem pa ostrmel – da se pravice narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji danes ne spoštujejo (piše, da se poslej bodo), da torej niso enakopravni, da se ne spoštujejo kulturne, verske in jezikovne raznolikosti…
Tako je zapisano, kaj se bo doseglo:
Ta del pa že ni več smešen. Pa čeprav smo pred volitvami. O čem ti ljudje govorijo? Kakšne človekove pravice se ne spoštujejo? A res? Če kdo to verjame, ima odprto pot na ustavno sodišče, kamor se lahko takoj pritoži. Tam je varuh človekovih pravic. Poslanci so kršilci, ki praviloma zvračajo krivdo. Tudi ti, ki se zdaj delajo lepe pred volitvami. Vsak, ki mu poslanci kršijo pravice z ureditvijo, se lahko pritoži. Kot so se starši iz Osnovne Šole Alojzija Šuštarja. A sodbo ustavnega sodišča o diskriminaciji, ki je dejstvo in ne propagandno mnenje, natančno ti poslanci kršijo. Že več kot dve leti.
In državljane te države čisto zares diskriminirajo, ko gre za plačevanje osnovnega šolanja vernih.
Danes Slovenija tudi ni skupna država vseh socialističnih jugoslovanskih narodov. To je bila Jugoslavija. Predlagatelji v parlamentu so nekaj zamešali. Kar je običajno. To ne pomeni, da poslanci ali drugi, ki so prišli iz drugih republik, ne smejo zasebno govoriti v svojem jeziku, ali celo javno preklinjati v njem v parlamentu, verovati v kar verujejo…
Seveda lahko. Smo drugačni od totalitarne Jugoslavije. Smo svobodna zahodna družba, ki spoštuje pravice ljudi.
Kolektivne pravice Hrvatov, Srbov, in Bosancev pa danes varujejo njihove države. Kot jih pač varujejo.
Slovenija je država Slovencev. Ne po narodnosti. Ko gre za manjšine tu živijo tudi Italijani in Madžari. Je država Slovencev po nacionalnosti. Tega prej ni bilo. Slovenci so vsi državljani Slovenije. Kot državljan je Slovenec tudi Jakov Fak, ker ima državljanstvo in bi na olimpijskih igrah, če se ne bi sam umaknil, povsem upravičeno nosil zastavo te države in ne tega ali drugega naroda.
Še pomembnejši trak voditelja je nadvse častno nosil Goran Dragić. Bil je voditelj reprezentance neke države in ne tega ali onega naroda. Čeprav države, ki je precej majhna za ligo in državo, v kateri Dragić sicer igra.
Kdaj dobimo svoj urad in milijone še Štajerci in Gorenjci?
Poslanci z leve, ki bi ustanavljali še en nov urad, bi ga lahko ustanovili tudi za Štajerce. Več nas je kot predstavnikov socialističnih jugo narodov. Res pa, da je udeležba na volitvah na Štajerskem nizka. Ljudje so izgubili upanje v to državo, ki jo zdaj, kot kaže, pred volitvami vse bolj usmerja nekdanji šef državnega arhiva Dragan Matić.
Več upanja zadnja leta številni vidijo v Avstriji. Štajerci imamo svoj jezik ali vsaj narečje in menda vsaj toliko pravic v tej državi kot Srbi ali Kosovarji. Da o Prekmurcih, Dolencih ali Gorencih ne govorimo. Slednji se menda zelo iznajdljivi, ko gre za državne urade in razpise za to ali ono. Že zdaj gre za programe “kolektivnih pravic” narodov socialistične Jugoslavije nekaj denarja. Pa še nimajo šefa svojega urada, ki bi potreboval plačo in prostore.
Finančno se zdaj pravice socialističnih narodov menda ureja s postavko “ljubiteljska kultura” pojasnijo predlagatelji sami:
Sedanja ureditev in tudi predlog, kako bi poslanci SMC, SD, Levice in Desusa predvolilno urejali pravice socialističnih jugoslovanskih narodov v prihodnje, vsebujeta očitno diskriminacijo: do Nemcev, ki so na področju Slovenije (denimo v Mariboru) res živeli stoletja, imeli tu pomembno vlogo in ob katerih bi se res morali pogovarjati o neurejenosti pravic. Niso bili vsi fašisti.
Nemci so bili diskriminirani in skoraj iztrebljeni v socialistični Jugoslaviji in so še danes povsem odrinjeni. Seveda le tisti, ki so živeli tukaj. Na Zahodu jim je šlo pa precej dobro. Nobenega razloga ni, da bi jih danes spregledali zaradi SFRJ.
Da so najbolj ubogi Srbi, Hrvati in podobni bratje, je predvolilno nategovanje levih in desnih volivcev, ki ga že ves mandat čisto namerno sproža Levica (prej Združena Levica) celo z zahtevo po spremembi ustave, za katero pa jim ni uspelo zbrati 20 poslanskih podpisov. Violeta Tomić je pred predsedniškimi volitvami, ko je – kot zdaj pred parlamentarnimi – sprožala to razpravo s vprašanji premieru Miru Cerarju, ocenila, da gre za več kot 200 tisoč državljank in državljanov. Večina ima volilno pravico.
Ni pa povedala, da so različnih izvorov in političnih prepričanj. In da so to njeni volivci toliko kot so vsi upokojenci Erjavčevi.
Naši diskriminirani oblastniki
Milejša oblika reševanja je zakon, ki ga zdaj predlagajo (med podpisniki je seveda tudi Tomićeva) v propagandne namene pred parlamentarnimi volitvami, s katerimi bi reševali diskriminiranega župana Ljubljana Zorana Jankovića in pomembnega tajkuna, ki je s Pozitivno Slovenijo pred leti skoraj prevzel oblast tudi v državi.
Prvi podpisani po predlog spremembe predloga je šef pomembnega odbora za kulturo Draga Matić, ki je doktoriral s temo »Nemci v Ljubljani 1861-1918«, bil pa je tudi direktor Arhiva Slovenije, kar so lahko le preverjene osebe, ki uživajo veliko zaupanje oblasti, ker mora arhiv skrbeti tudi za primerno ravnanje z dokumenti nekdanje UDBE in SDV, ki niso bili skurjeni med osamosvajanjem ali sicer uničeni.
V parlamentu pa je še cel kup poslancev, ki so po rodu iz drugih republik in nujno potrebujejo državno pomoč za uveljavljanje svojih socialističnih narodnostnih pravic.
Zakaj opozarjam na ta zbadljiv način na Tomićevo, Matića in druge? Ker so najboljši prikaz izmišljotine o diskriminaciji in neenakem položaju. Najlažje to demantirajo sami. Narodi, ki imajo predstavnike v samem vrhu politične oblasti druge države zanesljivo niso nič diskriminirani.
Nekdo drug je: denimo nemška skupnost ali pa otroci v osnovni šoli Alojzija Šuštarja. A teh ne omenjajo. Te namerno diskriminirajo, ko drugim prodajajo sanje.
Ne padite na finto. Predlagatelji nas imajo za politične naivne politične opankarje ali trenerkarja in krivdo za lastne napake usmerjajo nekam drugem.
Deli in vladaj. Samo ne uspeva jim najbolj in niso prepričljivi.
Kdor krši ustavne pravice ene manjšine, denimo otrok v osnovni šoli Alojzija Šuštarja, bo mirno kršil tudi pravice drugih.
Kakšno je vaše mnenje, lahko odgovorite v anketi.
[sociallocker id=10707][/sociallocker]
Celoten predlog zakona, ki ga kritiziram, je takšen:
[pdf-embedder url=”https://spletnicasopis.eu/wp-content/uploads/2018/02/f725369fa6f6883e02cc.pdf”]
