Top brano: Umor Tiča, Šarčev denar, Kučanova penzija, Turnškovi „kurci“ in druge zlorabe oblasti

V lanskem letu, kar je spletni časopis po marcu začel delovati, ga je vsaj enkrat obiskal vsak deseti Slovenec. Obiskovalcev je bilo 220.000. Najbolj bran tekst v tem času ni bil o politiki, strankah ali čem podobnem. Najbolj je pritegnil komentar, ali moramo v medijih varovati zasebnost brutalno umorjenega igralca Gašperja Tiča. Najbolj brani članki so dostopni s klikom na fotografije, ki jih prikazujejo.

1: Med umorom Tiča in kampanjo

Komentar o dilemah novinarjev in rekacijah medijev na brutalni umor igralca,  pritegnil je skoraj devet tisoč bralcev, je nastal konec junija ponoči. Na prenosniku ob obali Istre, kjer sem bil nekaj dni z družino. Sosedje so bili skoraj sami nemški upokojenci v velikih avtodomih, ki so tam, tako se je vsaj zdelo, čez poletje naselili kar za stalno.

Po branosti se je – presenetljivo – na drugo mesto uvrstil članek, da predsedniški kandidat Marjan Šarec prikriva ceno kampanje enako spretno kot “stari obrazi”. Dobra branost tega članka je bila presenečenje. Za nastanek ni bilo vloženega veliko truda, raziskovanja ali analitičnega dela. In ni bil o umoru, seksu ali podobnih praviloma branih stvareh. Javnost sem le opozoril, da sem iz štaba predsedniškega kandidata dobil čisto zanič odgovor na preprosto vprašanje, koliko jih bo stala predsedniška kampanja.

Odgovorili so z enim stavkom: „Natančen znesek bo znan ob koncu kampanje.“

2: Fenomen Šarec na spletnih omrežjih

Članek je bil posledica razočaranja nad tem odgovorom, ki je pokazal, da kandidat, ki bi rad načrtoval in vodil državne posle, skupaj s svojim volilnim štabom ne zna načrtovati niti lastnih stroškov kampanje ali pa jih prikriva javnosti.

Prvi ogorčen zapis se je kar dobro bral, zelo izstopal pa ni. Do preobrata je prišlo kakšnega pol dneva po objavi, ko me je poklical vodja volilnega štaba Marjana Šarca Brane Kralj, ki vodi tudi finančno poslovanje Šarčeve stranke in me opozoril, da so mi poslali nov odgovor, ki je bil veliko bolj podroben in natančen. Računajo, so zapisali, Kralj pa je to tudi osebno pojasnil, da jih celotna kampanja ne bo stala več kot 45.000 evrov.

Ko sem članek s tem odzivom dopolnil, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Čeprav ni bil več nov in ga nisem posebej reklamiral, je na spletnih omrežjih nekako dobil noge. Še tedne pozneje je bil med najbolj branimi. In se povzpel na drugo mesto na lestvici letos sploh.

Celo v pregledu desetih najbolj branih člankov v času po volitvah, ki je objavljen v stranski vrstici Spletnega časopisa, se je kar nekaj časa še pojavljal. Šarcu je uspelo priti v drugi krog predsedniških volitev: končni stroški njegove kampanje pa bodo presegali 50.000 evrov, je zadnje dni za Spletni časopis pojasnil Kralj. Za drugi krog so investirali nekaj več kot so najprej načrtovali in napovedovali.

3: Kučanove 4750 evrov prikrite pokojnine

V vrh med najbolj brane se je prebil še članek, z več kot šest tisoč bralci, o tem, ali pokojnina nekdanjega predsednika republike Milana Kučana znaša 4750 evrov. Članek je nastal kot odziv na sprenevedav odgovor šefa zavoda za pokojninsko in pokojninsko zavarovanje Marijana Papeža na vprašanje novinarke Dela Suzane Kos, kakšno pokojnino prejema nekdanji predsednik republike Milan Kučan. Bil je prvi članek v seriji, kolikšna natančno je Kučanova pokojnina in zakaj. Tudi preostali s še bolj podrobnimi podatki, so bili vsi po vrsti med izjemno dobro branimi. A prvega niso dosegli. Papež je novinarki “pojasnil”:

“Ne vem, kolikšna je pokojnina gospoda Kučana, a četudi bi vedel, je ne bi javno razkril, ker tega ne smem. Še soprogam, ki pridejo k nam vprašat, koliko pokojnine prejema njihov mož, ne smemo izdati tega podatka.“

Odgovor je bil presunljivo sprenevedanje, ker poseben zakon za Kučana določa, da mu do smrti pripada pokojnina v višini 80 odstotkov plače predsednika republike. Borut Pahor je tisti mesec dobil bruto 5.938 plače, 80 odstotkov te vsote je bilo: 4750 evrov. To zna zračunati vsak srednješolec in za to ni treba biti Papež.

Vsota državno subvencionirane pokojnine Milana Kučana je bila preprosto določljiva. Papež pa je javnosti prikrival podatek o prejemku nekdanjega predsednika republike in partijskega voditelja v prejšnjem sistemu, ki ga zakon določa le in izključno zanj.

Res je sicer, da je zavod za pokojninsko zavarovanje Kučanu plačuje le del te vsote, tisto, kar mu pripada kot vsakemu upokojencu. Preostanek – torej poseben privilegij – pa mu mora plačevati predsednik republike iz svojega proračuna.  Vsak mesec je bilo tega doplačila, kot so pozneje, ko sem podrobneje preverjal, sporočili iz urada Boruta Pahorja, za 1.985 evrov bruto ali 1.489 evrov neto.

5: Turnškovo zmerjanje s “kurci”

Podobno brano kot Papeževo prikrivanje državniške pokojnine Milana Kučan je bilo še poročilo iz odbora za obrambo, ki običajno velja za precej dolgočasen dogodek, a ga je precej popestril nekdanji obrambni minister Tit Turnšek, ki je v parlament prišel kot šef Zveze borcev. Razpravljali so o delitvi denarja veteranskim organizacijam, največ ga dobi Zveza borcev, v kateri je veteranov vse manj, ker je od druge svetovne vojne minilo veliko časa. A so pravila v vladi, resor vodi minsitrica iz SD Andreja Katič, določili tako, da denar za veterane dobivajo tudi organizacije povsem brez veteranov. Zveza borcev je politično delikatna ustanova, v času socializma je imela status družbeno politične organizacije, ki je sovladala državi. V vrhu te organizacije so danes številni predstavniki SD, naslednice nekdanje Zveze komunistov.
Nespodobna pripomba „Lažnivi kurci“ je Turnšku ušla, ko ga je predsednik odbora Žan Mahnič (SDS) opozarjal, da kot gost Turnšek nima pravice replicirati poslancu Francu Brezniku (SDS) o vlogi Zveze borcev v času osamosvajanja in pri vzpostavljanju povojnega totalitarnega sistema.

Na zmerljivko se je Mahnič odzval tako, da je Turnšku pokazal vrata in pozval tudi varnostnike, naj mu pomagajo najti izhod, če ga sam ne bo. Turnšek pa se je odzval še z: »Je pa lažniv kot pes,« ko je že sam in prostovoljno odhajal iz seje odbora za obrambo. Turnšek ni veteran NOB. V času osamosvajanja tudi ni bil v Zvezi borcev: bil je eden sodelavcev šefa predhodnice SDS Jožeta Pučnika in je takrat veljal za enega bolj ostrih kritikov prejšnjega sistema, ki je poskušal doseči, da bi šla stranka radikalno v desno. Njegovi nekdanji sodelavci, ki niso več v SDS, ocenjujejo, da je mogoče, da je bil obveščevalec, ki so ga v stranko iz leve vključili za pridobivanje informacij. Pozneje je prestopil v SLS in bil v vladi Janeza Drnovška celo obrambni minister, a je po dobrem letu moral odstopiti, ko je vohunski kombi vojaških obveščevalcev zašel na Hrvaško, kjer so ga zaplenili tamkajšnji policisti.

4: Ko policisti preiskujejo politike, kriminalcev pa ne

Članek o tem, kako je Mahnič Turnšku pokazal vrata, je bil izvrstno bran, ker novinarjev drugih medijev na seji odbora za obrambo ni bilo. Večina varčuje in novinarjev ne pošilja „na teren“. Posnetki parlamentarnega kanala pa najbolj zanimivega dogajanja niso ujeli in zato – razen Spletnega časopisa – poročila o dogajanju iz prve roke ni imel nihče.

Je pa Turnškove “kurce” po branosti prehitel komentar, ki sem ga napisal o precej očitnih zlorabah policije in pravosodja za politične obračune v tednu, ko je pravosodni minister Goran Klemenčič priznal, da je bil leta 2011 kot šef KPK obveščen o milijardnem pranju dolarjev prek NLB, storil pa ni takrat dolgo nihče, tudi Klemenčič, nič. Tisti teden se je z zavrženjem končal postopek proti nekdanji premierki Alenki Bratušek, ki jo je pred tem po parlamentu preganjala cela četa kriminalistov, ki so mimogrede zašli celo v prostore šefa vlade Mira Cerarja. Že pred tem se je na sodišču podobno neslavno končal postopek proti Andreju Magajni, domnevno je bil postopek zaradi posnetka mlade dame “zgoraj brez”, ki je menda obstajal, a ga je policija po preiskavi poslančevega stanovanja takoj izgubila. Razveljavljena je bila sodba proti Francu Kanglerju, zaradi katere je ta izgubil sedež v državnem svetu, razveljavljene so bile vse sodbe proti Janezu Janši, ki pa je bil zaradi njih zaprt tik pred volitvami…

A ta komentar o državi, v kateri se policisti in sodišča bolj vneto kot s kriminalci ukvarjali z županoma dveh največjih mest (Francom Kanglerjem in Zoranom Jankovićem) in šefi bivših vlad (Janezom Janšo, Alenko Bratušek, da Antona Ropa ne omenjam), sem pustil za konec pregleda najbolj brane peterice člankov, ker je najpomembnejši za volilno leto, ki prihaja.

V komentarju na koncu opozarjam:

“Dogajanje zarisuje zlorabo državnih institucij, ki je značilna za diktature, kjer so očetje na službenih potovanjih. O tem, kdo bo vladal, pa ne odločajo ljudje na volitvah. Odločajo zlorabe represivnih organov oblasti. Kriminalisti, ki pridejo zjutraj. Sodniki, ki šefa velike stranke, ki bi lahko zmagal, zaprejo tik pred volitvami. Na koncu kot edina konkurenca res ostanejo kriminalci.”