Spletni časopis

Svoboda molka o Samu Loginu in Jadranki Rebernik

(Last Updated On: 01/02/2018)

Si lahko predstavljate, da bi na avstrijski ÖRF njihov generalni direktor Alexander Wrabetz, ki politično sodi na levo, predčasno odstavljaj najpomembnejšega urednika, o tem bi novinarji tam tudi glasovali, pa mediji o rezultatu tega glasovanja  ne bi nič pisali? Ali da bi v ZDA sodišče CNN že pred pogovorno oddajo zagrozilo s pol milijarde evrov kazni, če bodo le omenili, da je Bill Gates v svoji poslovni karieri najprej uporabljal neko drugo ime.

O Gatesovem prejšnjem imenu prepovedano!

Govoreči Tom (s prijatelji), aplikacija podjetja Outfit7, nekoč v solasti Sama Logina

Pred Wrabetzom so težki časi, ker je levica izgubila volitve. V sosednji državi je položaj šefa javne RTV odvisen od tega, kdo vlada. Kot pri nas. Wrabetz je šele drugi generalni direktor, ki mu je uspelo dobiti več mandatov. Je že v tretjem. Nazadnje je bil izvoljen z 18 glasovi od 35, kolikor ima svet ORF članov. Naš jih ima 29. In prejšnji direktor Marko Filli je bil izvoljen celo le s 14 glasovi.  Kakorkoli: v Sloveniji o odstavljanju odgovorne urednice informativnega programa Jadranke Rebernik, ki politično ni usklajena z precej levim najnovejšim direktorjem Igorjem Kaduncem, nastavljenim v času sedanje vlade, skoraj nihče še poroča ne.

Odgovorni urednik je varuh, da politično nastavljeni direktor ne bi preveč posegal v program za tiste, ki so ga nastavili. Za sedanjo vladno koalicijo, jasno. Za SMC Mira Cerarja, za Desus Karla Erjavca in SD Dejana Židana.

Rebernikova ima veliko nasprotnikov v medijih in bi že zaradi privoščljivosti lahko odmevalo. Izkušnje ima iz številnih medijev,  nekoč, ko je bil Danilo Slivnik še živ, je nekaj časa delala tudi na Magu, revijo, katere naslednik je danes Reporter.

Prav z Reporterjem je bila povezana druga najbolj presenetljiva stvar tedna, namreč predstava Sama Logina in sodišč, ki so nam pokazali, da o svobodi govora in tiska v tej državi ni smiselno niti govoriti, ko gre za tiste, ki imajo oblast, so bogati in pravno močno oboroženi.

Pa poskusimo spet z mednarodno primerjavo: predstavljate si, da bi v ZDA neko okrajno sodišče iz Washingtona zagrozilo CNN s pol milijarde evrov kazni, če bodo govorili o mladosti Billa Gatesa, še posebej pa, če bodo govorili o imenu, ki ga je najprej uporabljal v poslovni karieri. Okrajna sodnica Katja Stritih pa bi s posebno odredbo po neki reviji še CNN čisto izrecno prepovedala, da bi smeli objavljati prejšnje ime in priimek Gatesa in razloge, zakaj ga je spremenil, da bi bil poslovno uspešnejši.

Požar kot glavni medij države

Povsem nepredstavljivo je, da bi se lahko pripetilo. Pri nas se ta teden je. In veliki mediji so to najprej večinomo gladko prezrli. Očitno so ocenili, da je to pri nas normalno. Za javno TV Slovenija sicer razumem. Tam so najbrž prešpricali vse skupaj, ker so se ukvarjali s tem, ali jim bo direktor spremenil uredniško usmeritev pol leta pred volitvami in kakšna bo.

Ker to pomeni zamenjava urednice Jadranke Rebernik.

V Sloveniji je vlogo medija, kjer se govori o pomembnih dilemah za skupnost in za medije, nenadoma prevzel Bojan Požar. Pazite, to, da se je prepoved nanašala na prejšnje ime Sama Logina, je precej nesporno. Takšna je ta prepoved:

Iz začasne odredbe so izbrisani podatki o Emšu in podrobnosti o naslovu bivališča Loginovih na Cipru, ker za razumevanje vsebine niso nujni

Je pa včeraj na nacionalni televiziji v Odmevih Slavko Bobovnik opravil vlogo, ki bi jo na javni TV morali že prej. V soočenju, ki je bilo vredno javne televizije po strokovnosti, za katero je poskrbel odvetnik Rok Čeferin, (z opozorili, denimo, da zasebnost še ni vsak posnetek hiše iz ulice) pa tudi po konfliktnosti, s katero sta  razveselila Bojan Požar in Nataša Pirc Musar. Musarjeva je sicer vtis pozneje precej pokvarila, ko je po ostri kritiki domnevnega poseganja novinarjev v zasebnost in celo intimo, priznala, da odredb, o katerih govori, še prebrala ni in da torej sploh ne ve, za kaj gre. Kot že prej sodnica Mateja Gruškovnjak, ki se je tudi odločila za prepoved, ne da bi sploh vedela, kaj točno bo objavljeno v reviji Reporter.

Še bolj je v čisto drugo dimenzij zašlo društvo novinarjev. To je namreč med vsem tem dogajanjem, ki dramatično ogroža same temelje svobode govora in tiska, vladi pisalo pismo, kako so razočarani, ker v tem mandatu ne bo spremenila zakona o medijih in o RTV.

Pismo vsebuje neverjetno naivno domnevo, da bi vladajoči politiki s tem odpravljali politično vplivanje na državne in druge medije. Zadnja leta so se izkazali predvsem po tem, da so si medije še bolj brezsramno podrejali kot tisti pred njimi in opozicijo celo povsem izločali.

Naivna pa je logika društva novinarjev še zaradi dodatnega razloga.

Kdo bo pa vlival na medije v državni lasti (oni jim pravijo javni), če ne vsakokratna izvoljena oblast? Bo vplivala Cia, KGB, mafija, stranke brez zastopnikov v DZ, vstajniki z ulice ali kar Iza Login?

Zakaj primerjam Sama Logina z Gatesom? Slovenija je majhna in posel, ki ga je Login sklenil s prodajo deleža v svojem podjetju, pomeni, da je za slovenske razmere pač Bill Gates. O Gatesu lahko skoraj vse, kar je slovenska sodnica za Loginova prepovedala, preberete kar na wikipediji: tukaj. Pravzaprav je slovenski Bill Gates še bolj zanimiv. Obogatel je s poslovanjem v davčnih oazah, v katere je posle umaknil pred precej požrešno slovensko državo, ki skubi podjetnike, ki ji ne morejo ubežati.

Tukajšnji tisk pa pranje denarja na vso moč preganja z raziskovalnimi članki, ki se pa nikoli ne nanašajo na najbolj bogate ljudi, ki so lastniki tega tiska ali na Logina: praviloma najdejo manj vplivne osebe, da jih potem raziskovalno nekoliko stolčejo.

Ko se potem pokaže, da je bil velikanski pralec umazanega denarja celo največja banka v državni lasti in da so to vladarji vedeli in dolgo niso nič storili, to že spet ni neka posebej zanimiva zgodba.

Ker gre za vplivne ljudi. Iz vlade.

Podjetnost in sposobnost kot greh 

Kljub vsem zapletom ta teden mi Samo Login pravzaprav ostaja simpatičen. Pač uporablja možnosti, ki jih nudi sistem. Po tem so najboljši Slovenci vedno sloveli. Že Martin Krpan, recimo, ki je čisti tihotapec. Enako spretno ravna Bojan Požar, ki ni spregledal problema in se je odzval preprosto prav. Problem niso ti igralci. Pravna ureditev, sodišča in tudi mediji in njihove organizacije so problem.

Še vtisa, da smo država, v kateri je mogoče govoriti o svobodi govora in tiska, to sodstvo in ti mediji, z nekaj redkimi izjemami, med katere se je uvrstil tudi Bobovnik, ne poskušajo več ohranjati.

Čisto osebno me je najbolj zabolelo, ko sem v sodnih spisih bral, da je skoraj greh, če poskuša revija Reporter ali pa Požar s pisanjem o Loginovih pritegniti pozornost javnosti in zaslužiti kaj z oglasi in podobnim.

Povsem noro. Po tej logiki bi morala sodnica takoj nagnati odvetnike Sama Logina, ki so na ta domnevni greh medijev opozarjali: oni namreč Logina res zastopajo za to, da bi presneto dobro zaslužili. Bolje od vseh novinarjev Reporterja, za katere mi sploh ni jasno, zakaj ne bi smeli zaslužiti za Logina povsem nepomembnega drobiža, s katerim skušajo preživeti svoje družine.

Ta logika odvetnikov, ki so si jo drznili tudi ubesediti, ukinja komercialne medije, svobodno podjetništvo in na tržišču dovoli le tiste, ki jim ni veliko mar za bralce, gledalce in kupce: namreč medije in podjetja v lasti države in velikih tajkunov, ki so z oblastjo vsi po vrsti tesno povezani, denar za svoje medije pa pogosto črpajo kar iz velikih državnih in paradržavnih poslov in njenih bank. Za odvetnike so najboljše stranke, ker jim ni mar za denar, ker itak ni njihov.

Na trgu pa z denarjem davkoplačevalcev uničujejo tiste, ki tvegajo lasten denar.

In v teh velikih, povsem obvladanih medijih, resnih vprašanj o Loginu ne bo in tudi o Rebernikovi ne boste kaj veliko izvedeli, dokler ne bo uradno poštempljano z vseh koncev, da se sme in je politično primerno za vladajoče.

Če dogajanje, ki smo mu priča, še nekoliko nadgradijo, tudi po gostilnah kmalu ne bo več varno govoriti. Drakonske kazni sodnic za poseg v zasebnost Loginovih, ki ste jo razkrili ob malem pivu, vas lahko pač uničijo.

Pa ne gre za KGB. Mi imamo svojo lastno tradicijo Udbe in SDV…

Samo malo jo še nadgradimo, pa bo.

 

Pripis: Seveda pa se mi zdi skrajno umazano pisanje ali slikanje, ki na zaničevalen način vključuje mladoletne otroke bogatih ljudi ali politikov. Kot je bilo tisto v Mladini o Branku Grimsu (SDS). A celo tu sem proti prepoved še pred objavo. Je pa sodišče ravnalo prav, da so to “svinjanje” obsodili pozneje.

(Visited 3.666 times, 1 visits today)
Exit mobile version