“Zlorabilo se je represivne aparate države za onemogočanje političnih nasprotnikov. Najprej so z obračunom s Francem Kanglerjem nevtralizirali SLS, ki je ni več v DZ. Naslednji primer je bila SDS, ko so tik pred zadnjimi volitvami zaprli predsednika Janeza Janšo, po volitvah pa so bile vse sodbe razveljavljene. Normalno, da so izgubili volitve, če je bil glavni adut stranke zaprt.”
To sem med drugim povedal v intervjuju, ki ga je za revijo Reporter naredil Igor Kršinar. Govorila sva o politiki, o Delu, novinarstvu in novih medijih, pa tudi o volitvah, ki se bližajo.
Po dogovoru z revijo Reporter je – z nekaj časovnega zamika – pogovor zdaj dostopen tudi bralcem tega portala.
Preberete ga lahko v PDF formatu s klikom na povezavo:
Celotno verzijo pa tudi v nadaljevanju.
Pogovor najdete tudi na povezavi http://reporter.si/clanek/slovenija/peter-jancic-delo-je-bilo-zlorabljeno-za-politicno-propagando-511004 ali če kupite revijo Reporter.
Zadnjih deset let si bil novinar pri Delu. Nikoli nisi pripadal glavnemu novinarskemu toku, ki za vse slovenske tegobe krivi desnico. V levih krogih veljaš za nazorsko bolj desnega novinarja. Ali si izgubil službo iz političnih razlogov?
Težko to rečem. Tega ne morem dokazati. Delodajalec mi ni rekel, da je odpoved iz tega razloga. Širše dogajanje pa kaže, da bodo prihodnje leto volitve in da smo sredi preurejanj v medijih. Kmalu za menoj so odpustili še Jadrana Vatovca, ki je pisal za Slovenske novice in je bil eden redkih novinarjev, ki je kritiziral tudi levico. Pri Večeru so zamenjali oziroma povišali odgovorno urednico Katjo Šeruga, ki je veljala za zmerno, široko, sposobno urednico, saj je zadnja leta kar dobro vodila časopis. Ni nujno, da je vse to naključno. Slišijo se govorice, da bo prišlo do zamenjav tudi v informativnem programu nacionalne televizije, kjer je na tarči Jadranka Rebernik, ki je tudi zmerna urednica. Izvoljen je bil novi generalni direktor Igor Kadunc, ki v preteklosti, ko sem bil še član sveta RTV in je imel večino najprej Janez Drnovšek, pozneje pa Janez Janša, ni imel možnosti, ker je veljal za preveč levega. Zdaj je izvoljen, videli bomo, kakšne bodo posledice. Je pa že nemir. Prav Reporter je že pisal o pritiskih na odgovorno urednico. Ima pa levica v večini medijev tako veliko premoč, da te spremembe pravzaprav niti niso nujne. V preteklosti so veliko stvari dosegli tudi brez teh zaostritev, mediji so bili že brezsramno zlorabljeni za politično propagando in bodo zagotovo tudi pred naslednjimi volitvami.
Za večino odpuščenih novinarjev bi težko našli politične razloge, saj so nazorsko zelo blizu levici. Po kakšnih kriterijih so bili odpuščeni? Ali sploh obstajajo kakšna merila za odpuščanje novinarjev?
Odpuščanja predlani in lani so bila posledica odločitve, da je treba zmanjšati število zaposlenih. To se je začelo pripravljati, še preden je Delo prevzel Kolektor. Pripravili so reorganizacijo, ukinili in združili nekatera uredništva in v tem procesu odpustili več dopisnikov, a tudi novinarjev v Ljubljani, da bi zmanjšali število zaposlenih. Nenavadno je, da se je o tem v medijih pisalo zelo malo, ker je šlo vendarle za pomembno dogajanje pri največjem časopisu. Pri letošnjih odpuščanjih pa ni bilo nobene reorganizacije, hkrati z odpuščanji so zaposlili nove novinarje, ki delajo za iste strani časopisa, čeprav so formalno zaposleni drugje. To je najbrž tudi nezakonito ravnanje. Časopis je dejansko v stiski, saj naklada drastično upada. V desetih letih, odkar sem odstopil kot odgovorni urednik, se je povprečna dnevna prodana naklada s 65 tisoč znižala na manj kot 30 tisoč, bliža se 25 tisoč izvodom. To je strahovit padec, zato se je časopis moral odzvati. Vprašanje je, ali se je vodstvo odločilo pametno. Glede tega imam resne pomisleke.
Zanimivo je, da je Delo zadnja leta poslovalo z dobičkom, uprava si je izplačevala nagrade, tudi Stojan Petrič se hvali, kako dobro poslujejo njegove družbe, hkrati so Delu odpustili okoli 50 ljudi, od tega več kot 30 novinarjev.
Bojim se, da težav niso rešili, ampak še povečali. Za vsak resen politični časopis je ključna notranjepolitična redakcija. Pri Delu so jo zadnji dve leti skoraj ukinili. Največ novinarjev je bilo odpuščenih v notranjepolitičnem uredništvu. Zdaj je več kot polovico manjša, kot je bila notranjepolitična redakcija, ki sem jo vodil pri Večeru, ko je imel 60 novinarjev. Vsega skupaj so pri Delu ostali štirje zaposleni novinarji, ki spremljajo vso državno politiko. To je popolnoma nelogično, če ima časopis od 120 do 150 novinarjev. Ohraniti in negovati bi morali ključne prvine časopisa, da bi ohranili bralce. Brez novinarjev ne bo šlo. Druga dimenzija je neverjetna zgodba novinarke Tine Kristan, ki smo jo lahko te dni prebrali na internetu. Kristanova je razkrila, da so si na univerzi zelo pomembni profesorji, ki so tudi politično zelo vplivni na levici, povsem nezakonito izplačevali dodatke. Zgodba je pomembna tudi za družbo, ker se zdaj manj javnega denarja po nepotrebnem zliva v zasebne žepe. Kot smo lahko prebrali, je za svoje delo prejemala popolnoma mizerne honorarje, dokler ni obupala.
Prejemala je 500 evrov bruto, in to po skoraj deset letih dela.
To kaže, da ni vodenja. Urednik in uprava se morata odločiti, ali bosta ključne ljudi zaposlila ali ne. Leta honorarnega dela niso odgovor. Ne morejo biti za časopis pomembni novinarji honorarni sodelavci brez dostojnega plačila. To se ne izide in je nepošteno.
Koliko je pri Delu novinarjev po pogodbah s sramotno nizkimi honorarji?
Natančnega podatka ne poznam, saj že deset let nisem odgovorni urednik. Takih primerov je več, niso le pri Delu. So tudi v drugih medijih, saj to je znano. Na nacionalni televiziji jih skušajo zaposliti, toda problem teh novinarjev je, da mnogi med njimi pogosto nimajo primerne izobrazbe. A v omenjenem primeru ne gre za to, saj ima novinarka, kolikor vem, vse kvalifikacije, zato ni bilo razloga, da ne bi uredili njenega statusa. Če pa podjetje tega ne zmore, bi ji morali to že prej povedati in se pač zahvaliti. Najslabša rešitev je, da imajo novinarja, ki dobro dela, hkrati pa ga ne plačajo. Tega ne dopuščajo v nobenem poklicu. Gre za izkoriščanje mladih ljudi, ki s tem izgubijo mladost in priložnost v življenju.
K Delu si prišel v času, ko ga je vodil Danilo Slivnik in se mnogim zameril, ker si prevzel funkcijo odgovornega urednika. Koliko novinarjev je bilo odpuščenih v takratnem obdobju?
Takrat nismo odpustili niti enega novinarja, vsaj da bi jaz to vedel. Res pa je nekaj novinarjev in urednikov samih odšlo predvsem k Dnevniku, nekaj tudi k Mladini, ker so bili nezadovoljni s tem, da so izgubili pomembne položaje, morda so domnevali, da bo časopis postal bolj zmeren ali pa jim ni bila všeč moja uredniška politika. Zato so šli tja, kjer so domnevali, da jim bo lažje in bolje. Odpuščen pa, kolikor vem, ni bil nihče. Danilo Slivnik je sicer imel idejo, da bi nekaj novinarjev, od katerih ni koristi, odpustili, a sem to zavrnil.
En dopisnik je bil odpoklican, skrajšan mu je bil mandat.
To je popolnoma druga zgodba. Seveda so bili nekateri znotraj uredništva prerazporejeni. Proti dvema dopisnikoma sem ukrepal. Matiji Grahu v Avstriji ob koncu leta nisem podaljšal mandata, saj sem ugotovil, da so z njim prevelike težave, še vedno vztrajam, da je slabo opravljal svoje delo. Bil je tudi zelo nespoštljiv do mene kot urednika, ko sem ga opozoril. Dobil je status komentatorja, kakršnega sem imel tudi jaz zadnja leta. Pozneje je prejel kar zajetno odškodnino, ker mu je uspelo prepričati višje sodišče, da mu je bila v podjetju storjena krivica, uprava pa se za to ni več zanimala. Danes je med odpuščenimi novinarji, odpuščen je bil pred letom in pol. Verjamem, da mu tista odškodnina zdaj koristi, saj je brez službe. Drugi primer je bil Rok Kajzer, ki je bil dopisnik na Hrvaškem, a se mu ni bilo treba vrniti v Ljubljano, ker sem prej odstopil kot odgovorni urednik. Tudi on je zdaj že med odpuščenimi ali pa je dal odpoved. Ni ga več pri Delu, kolikor vem.
[wp_ad_camp_1]
Kolikor se spominjam, je takrat nastala novinarska peticija proti cenzuri in političnemu prevzemanju medijev. Pozneje, ko so odpustili novinarja Dejana Karbo, so njegovi sodelavci protestirali s transparenti »Vsi smo Karba«. Zakaj so danes vsi tiho?
Najprej je treba povedati resnico o peticiji. V času, ko so jo podpisovali številni novinarji po Sloveniji, je potekal spopad, v katerem je Boško Šrot tudi s pomočjo svojih tiskanih medijev, Dela in Večera, z oblasti skušal spraviti Janeza Janšo. Ta peticija je bila velik Šrotov uspeh v tem boju. Zakaj so to podpisovali številni novinarji, ki so poznali ozadje, mi ni bilo razumljivo. Že precej pred to peticijo sem odstopil kot odgovorni urednik, ker v takšni igri nisem bil pripravljen sodelovati. Kot urednik sem povedal, da bom za točno, pošteno, nepristransko obveščanje javnosti. Lastnik pa ima vso pravico časopis usmeriti tudi drugače. Peticija je bila manipulacija, z njo so novinarji pomagali tajkunu v konfliktu s takratnim predsednikom vlade. Podoben fenomen so bili tudi protesti ob Dejanu Karbi. Karbi sem kot novinarju začetniku celo sam omogočil vstop v Delo. Sporni so njegovi članki veliko pozneje, ki so bili popolnoma propagandni in objavljeni na prvih straneh časopisa. Denimo članek, da denar iz Patrie ni šel Janezu Janši, ampak na račun stranke SDS. Seveda Karba ni odločil, da bo tak članek objavljen na prvi strani Dela. To je odločil odgovorni urednik po interesih Boška Šrota. Reakcija novinarjev, da so branili Karbo, se je zgodila, ko je bil odpuščen nekaj mesecev po fiasku z naslednjo podobno resnično zgodbo o domnevnem sinu Franca Rodeta Petru Stelzerju.
Šlo je za politični odziv in ne za obrambo načel dobrega novinarstva. To ima slabe posledice. Ko se pojavijo realni problemi, ki resno prizadenejo novinarstvo, potem ni več moralne moči in prepričljivosti. Menim, da se je prav to zgodilo v časopisni hiši Delo. Zato molk ob številnih odpuščanjih, ki so, če smo pošteni, deloma tudi posledica tega, da je bil časopis zlorabljen za politično propagando in se novinarji temu niso uprli. Molčali so ob naslovnici, ki je bila laž in se je to dalo zlahka preveriti. Denar na uradnem računu neke osebe ali stranke je ugotovljiva stvar. Vse to bi ugotovilo sodišče, če bi bilo res. A ni bilo. Bilo je izmišljeno. Če ni reakcije, se napaka ponovi.
Na mestu odgovornega urednika Dela te je nasledil Janez Markeš, ki se je po odhodu Danila Slivnika zelo dobro ujel z Boškom Šrotom in Andrijano Starina Kosem, še bolj pa s Stojanom Zdolškom. Ali drži, da te je hotel Markeš premestiti iz notranjepolitične redakcije?
Nimam informacij, da bi imel take namene. Osebno mislim, da je treba biti do Markeša korekten, saj so ga zlorabili. Prej kot v enem letu so ga odstavili, ker za lastnika ni bil dovolj dobro zagotovilo, da bo časopis dovolj ostro branil njegove interese proti Janši. Nastavili so Darijana Koširja, ki je bil boljše zagotovilo tudi za podporo Borutu Pahorju. Saj ni skrivnost. Kasneje, ko je Boško Šrot propadel in je Darijan Košir zato izgubil položaj odgovornega urednika, je odšel za šefa Ukoma (Urada za komuniciranje, op. p.) vlade Boruta Pahorja. Markeša so, da so preobrat lahko izpeljali, le uporabili.
Kako sta se razumela z Markešem?
Nisva se razumela posebej dobro. Sicer sem mu povsem korektno predal posle in urednikovanje, toda nisva bila v dobrih odnosih. Morebiti je bil razlog tudi v sporih, ki ste jih vi pri Reporterju imeli z njim v preteklosti, jaz pa nisem sodeloval v teh konfliktih.
Zakaj takrat, ko je prišlo do političnega prevzema Maga, niso obračunali tudi s tabo?
Morebiti je bilo preveč vsega. Tudi ne vem, zakaj bi se sploh morali spraviti na vse kritične. Korektno sem se umaknil in pač opravljal novinarsko delo. Nekako je bilo to za uredništvo celo koristno: da ima informacije tudi z desne strani. Vsi pametni časopisi, zlasti če gre za velike dnevnike, poskrbijo za notranjo pluralnost.
Za Pivovarno Laško so govorili, da je slaba lastnica medijev, a vendarle si ni dovolila česa takega kot FMR pod vodstvom Stojana Petriča, ki je za odgovornega urednika Dela nastavil kar svojega piarovca Gregorja Knafelca.
Ta primerjava ni povsem točna. Kolektor ponavlja ravnanje prejšnjega lastnika Boška Šrota. Tudi on je med urednike Slovenskih novic nastavil Patricijo Sašek, ki je bila pred tem piarovka Andrijane Starina Kosem. Ni bila sicer odgovorna urednica, a je kot namestnica imela zelo pomembno vlogo in je zakuhala veliko težav s propagandnimi članki. Prišlo je tudi do grobih kršitev novinarskih pravil. Tisti primer je dobra šola, zakaj se tega ne sme narediti. Kolektor počne podobno, a na višji ravni. Nekoga, ki nima novinarskih izkušenj, so postavili kar za vršilca dolžnosti odgovornega urednika. Posledice bomo še videli, bojim pa se, da se ne more najboljše končati. Časopis je sčasoma odsev svojega urednika. Če ta ni dober novinar in urednik, bo tak tudi časopis, to se potem pozna pri prodaji in oglaševanju, na koncu pa z odpuščanjem novinarjev.
[wp_ad_camp_2]
Stojan Petrič je član programskega sveta Foruma 21, ki ga vodi bivši predsednik države in partije Milan Kučan. Ima za svoje početje, tudi za odpuščanja novinarjev, politično zaslombo?
Treba je gledati širše. Tudi Boško Šrot je bil nekoč član SD, na koncu pa je dramatično finančno izčrpal Delo, ki je moralo kupiti Večer in se dodatno zadolžiti, da bi reševalo njegove lastniške ambicije. To ni edini primer, da so v Sloveniji izčrpali podjetje ali da je podjetje nekdo iz iste politične skupine, ko je bilo že oskubljeno, zelo poceni kupil. Treba je videti kontinuiteto v dogajanju. Ni vse tako naključno, kot se zdi od daleč. Po tem pa so za strokovnega šefa novinarjem postavili nekoga, ki nima nobenih izkušenj in znanj, kar je idealno za propagandne zlorabe. Pravzaprav celo ni odgovorni urednik, kot ga zahteva zakon, ker so ga imenovali le za vršilca dolžnosti. Tega ni mogoče početi brez ustrezne politične zaslombe. Gre za ravnanje v nasprotju s pravno ureditvijo, to si na Balkanu privoščijo le ljudje z veliko močjo in s povezavami. Tak je denimo še Zoran Janković. Mislim, da s Petričem nista v slabih odnosih. Dodatna dimenzija je, da je Pivovarna Laško in Kolektor zelo vpeta v državne posle, Kolektor postaja pomemben v gradbeništvu, zato je odvisen od tega, kdo vlada, nikakor mu ni vseeno, kdo bo dobil naslednje volitve.
Kučan pravi, da nima vpliva na dogajanje v Delu, da obžaluje odpuščanja in da bo pogrešal članke odpuščenih novinarjev. Mu verjameš?
Ne vem. A to smo slišali tudi pri Bošku Šrotu. Tudi takrat so trdili, da se ne vmešavajo v dogajanje. Odgovor je bil izmikanje. Lastnik se mora vmešati v dogajanje, če pride do dramatičnih zlorab pravil, če je časopis slabo voden ali zlorabljen v propagandne namene in laže bralcem. Kučan ni lastnik. Težko ocenim, kakšen je še njegov vpliv. Gotovo bi bilo podcenjujoče, če bi rekel, da je majhen.
Tvoje članke lahko Kučan še vedno bere na spletnem časopisu (spletnicasopis.eu), ki si ga pripravil takoj, ko si dobil odpoved. Kakšne načrte imaš s svojim portalom? Ga lahko vpišeš v register medijev?
Ne vem, ali me nekdanji predsednik republike bere. Vem pa, da me nekoč je, ker je prišel v Maribor protestirat zaradi mojih tekstov v Večeru. Tja ga je povabil poslanec Jože Jagodnik. Bili so časi afere Depala vas, ko je bilo zelo napeto. Takrat sem vsem novinarjem v dvorani plačal šampanjec, in to z naročilnico Večera, ker nam je Kučan naredil reklamo s to kritiko. Imel sem pametne urednike, ki so spretno igrali. Predsednik je pokazal, da časopis jemlje resno. Kar zadeva spletni portal, sem ga brez težav registriral. Ker smo urejena država, se to da storiti kar hitro, to je deloma tudi zasluga nekdanjega finančnega ministra Janeza Šušteršiča, ki je veliko stvari poenostavil, da je manj birokratskih opravil. V preteklosti sem se ukvarjal zgolj s pisanjem, danes se moram tudi s poslovno platjo, s pravno platjo, z informatiko. Se še lovim. Ni pa res pomembno, ali me bere Kučan. Važno je, ali me berejo običajni ljudje in ali temu, kar napišem, verjamejo. Težave velikih časopisnih podjetij odpirajo prostor. Njihov problem je, da so dolgočasni. Če je stalno nabijanje proti Janši še edina izstopajoča stvar, ki jo ponujaš, je to sčasoma le še dolgčas. Morda se tudi zato ob drastičnem upadanju naklad večine časopisov novi Svet24 še kar dobro drži.
Kakšna je po tvojem prihodnost slovenskih tiskanih medijev v dobi interneta in spletnih portalov? Lahko spletni portali in družbena omrežja nadomestijo medije?
Polemike o tem potekajo že dvajset let, večkrat so že pokopali tisk, pa še vedno obstaja. Res pa je položaj tradicionalnega tiska v Sloveniji zelo hud. Padci naklad so neverjetni. V desetih letih so vsi izgubili več kot polovico. Videli bomo, kje se bo to ustavilo. Težko rečem, ali ga lahko nadomestijo spletni portali, saj je tam težava, da ni modela, kako financirati delo novinarjev. V Sloveniji ni še nikomur uspelo s tem preživeti. No, je ena izjema – Bojan Požar, za katerega se zdi, da je kar uspešen in je morda zgled, da se tudi to da. Nima pa vsak takšnih izkušenj in znanj kot on.
Na začetku intervjuja si omenjal spremembe v Večeru, kjer si bil dolga leta novinar in urednik. Je novi odgovorni urednik Matija Stepišnik dobra izbira?
Podobno kot Katja je bil tudi Matija v ekipi novinarjev v Ljubljani, ki sem jo nekoč vodil. Bil je dober novinar, prav tako Katja. O njem ne mislim nič slabega. Na spletnih omrežjih se sicer o njem ogromno piše, ker je bil predsednik Društva novinarjev, pa zaradi nekih posnetkov. A ni pošteno hitro ocenjevati. Kot urednik se mora dokazati. Ocenjevali ga bomo po tistem, kar bo naredil.
Lastninjenje časopisov, tako Večera kot Dela in Dnevnika, je bilo pod budnim očesom vodilne leve politike, ki ni dovolila, da bi prišli v last kakšne tuje medijske družbe oziroma v neprave domače roke. Zakaj je politika tako obsedena z mediji, da jih želi imeti pod svojim nadzorom?
Politika v Sloveniji obvladuje večino večjih podjetij in največji del gospodarstva. Obvladovala jih je ves čas, danes jih še bolj kot v preteklosti. Denimo NLB je bila v preteklosti delno celo v tuji lasti, potem je to zaplenila država in zdaj je največja banka že nekaj časa spet povsem državna. Taka ima velik vpliv na dogajanje, preko bank pa je politika ves čas obvladovalo gospodarstvo, lastninjenje. Ko govorimo o levici, je treba vedeti, da so medijem in podjetjem vladali tisti, ki so vladali državi. Ker je večino časa vladala levica, ima nesorazmerno večjo moč v večini gospodarstva in medijev. Na desnici so skušali temu parirati in so protestirali, postavljali več zahtev, poskušali delati svoje medije. Krajši čas so tudi sami vladali in takrat poskušali uravnotežiti položaj. Če bi bili dovolj dolgo na oblasti, bi se najbrž to celo izravnalo. Država ni nikoli poskrbela za pametno ureditev, ki bi omogočala dolgoročno konkurenco. V Sloveniji ni bilo Američanov, ki so v Zahodni Nemčiji po drugi svetovni vojni naredili red.
Je slovenska medijska krajina po ustanovitvi Nove24TV bolj pluralna, kot je bila?
Ni velike razlike. Ta televizija gotovo prispeva k temu, da se vidi nekaj več, da je prostor bolj pluralen, dramatičnih sprememb pa ni prinesla. Gre za projekt, ki je strankarski, koristen je zato, ker razkrije ravnanja večjih televizij in medijev, ki so velikokrat podobna. Koliko je to koristno, bo pokazal čas. Najbrž je bilo za projekt porabljenega veliko denarja. A časi se spreminjajo, danes je televizijskih kanalov neprimerljivo več kot v preteklosti, vse bolj so tudi specializirani. Televizijska tehnologija se je z digitalizacijo spremenila, morebiti bo v novih časih takih projektov še več in ne bodo le na področju športa, zabave ali zgodovine, morda tudi politike.
[wp_ad_camp_3]
Se ti zdi sprejemljivo, da katerokoli medijsko hišo vodijo politiki – ne glede na to, ali gre za vladne ali opozicijske?
Dvomim, da bo tak medij dolgoročno uspešen. Morda je bolj pošteno, če strankarski projekt vodijo politiki, kot pa če bi bili skriti v ozadju, urednik pa bi bil zgolj izvajalec te njihove skrite politike.
Ima SDS večje možnosti za zmago na volitvah, ker ima zdaj svojo televizijo, preko katere lahko nagovarja svoje volivce?
Gotovo je to njihov namen. Naključno sem kot novinar spremljal sejo sveta SDS, na kateri so o tem razpravljali za zaprtimi vrati. Bilo je, kot sem izvedel, tudi veliko pomislekov, vendar so si želeli več možnosti za vplivanje na populacijo, ki jih spremlja – ne le na televiziji, tudi na spletu. Ali jim bo to uspelo, je težko reči. Bomo videli. Ni pa to odločilna stvar, spopadi so na številnih področjih.
Janez Janša je že trikrat zapored izgubil volitve, z NSI že nekaj časa ni v dobrih odnosih, SLS je zunaj parlamenta, ustanavljajo se nove stranke, ki so poglobile spore na desnici. V takšnih okoliščinah se zdi desna vlada po volitvah kot misija nemogoče.
Bil bi zelo previden, kajti nič ne vemo, kaj se bo zgodilo v naslednjem letu do volitev. Tudi zgodovino bi gledal bolj kritično, zadnja leta se je zlorabilo represivne aparate države za onemogočanje političnih nasprotnikov. Najprej so na ta način z obračunom s Francem Kanglerjem nevtralizirali in uničili ljudsko stranko, ki je danes ni v parlamentu. Naslednji primer nevtralizacije je bila SDS, ko so tik pred zadnjimi volitvami zaprli predsednika stranke Janeza Janšo, po volitvah pa so bile vse sodbe razveljavljene. Normalno, da so izgubili volitve, če je bil glavni adut stranke zaprt.
Ali jih ne bi vseeno izgubil?
Težko to rečem. Janša je bil edini predsednik desne stranke, ki je po osamosvojitvi sploh kdaj zmagal na volitvah. To je bilo leta 2004. Leta 2011 na volitvah ni zmagal, je pa po njih sestavil vlado. To ni ravno poraz. Naslednjič se to ni zgodilo, ker je bil v zaporu. Težko je domnevati, kaj bi bilo, če ga ne bi zaprli. Menim pa, da bi bil volilni izid drugačen tudi pri drugih desnih strankah.
Zadnje volitve je zaznamovala afera Patria. Ali bodo naslednje potekale v senci tožbe tožilstva proti Janši zaradi domnevno nezakonitega premoženja in zasega njegovih nepremičnin?
Primer Patria je pravzaprav zaznamoval celo serijo volitev. Začelo se je v času kampanje pred volitvami leta 2008 z dokumentarcem Resnica o Patrii, ki so ga objavili na Finskem. Vsaj del tiste zgodbe je nastal za obrambo interesov podjetja Viator & Vektor in pomembnega lastnika iz LDS, ki je bila takrat v opoziciji. Pred zadnjimi volitvami je šlo sodstvo v tem konfliktu do konca in je predsednika največje desne stranke zaprlo zaradi suma korupcije. Ustavno sodišče pa je po volitvah vse sodbe razveljavilo. Tudi premoženje je bilo zgodba že prejšnjih volitev. S sumi o nepravilnostih je Goran Klemenčič, ki mu je težko pripisati nepristranskost, pred leti povzročil padec druge vlade Janeza Janše. Kaj bo na naslednjih volitvah, lahko le ugibamo.
Tudi če bo Janša zmagal, bo zelo težko sestavil vlado, ker mu nasprotuje celo NSI, ki je bila vseskozi njegova najtesnejša zaveznica.
Doslej je bil Janša zelo spreten pri sestavljanju koalicij. Celo ko ni dobil volitev, mu je edinemu v zgodovini uspelo sestaviti vlado. Resda samo za eno leto. Običajno so pred volitvami stranke zelo glasne, po volitvah pa se gladko zmenijo za prevzem oblasti, ker se to tudi njim splača. Iz tega ne bi delal velike zgodbe. NSI dela kampanjo in se poskuša prikazati kot boljša izbira. Vsekakor je treba na volitvah zmagati s programom, kam bi vodili državo, ne pa z zlorabo, čemur smo bili priča v preteklosti. Kar je zgodilo enemu, se lahko v prihodnosti nekomu drugemu. Kar je storila levica, lahko naredi desnica. Že tako imamo travmatično preteklost, smer, v katero drvi država, mi ni prav nič všeč.
Zadnji up slovenske levice Miro Cerar je razočaral že kmalu po nastopu svoje vlade. Njegova stranka ne velja več za favoritinjo na naslednjih volitvah. Pričakuješ, da bo levica spet nastopila s kakšno novo stranko novega obraza, kakršna sta bili Cerar in Janković?
Vsaka vlada po nekaj letih vladanja izgubi podporo, ki jo je imela na začetku, ko so jo imeli vsi za zmagovalca. Težave so z leti vse večje. Prihodnost je težko napovedati. Menim, da bo Miro Cerar skušal ohraniti svojo stranko. Zaradi prej omenjenega dogajanja, ko je bil predsednik največje opozicijske stranke zaprt, je na zadnjih volitvah dobil nesorazmerno velik delež glasov, to bo težko ponovil. Tak delež je doslej zbral le še Janez Drnovšek na vrhuncu svoje moči. To je izjemno težko ponoviti, tudi če bi zadnja leta vladajoči pokazali fenomenalne rezultate. Težko je napovedati, kaj bo storila levica, tudi za SDS ne vemo, kaj bodo naredili. Za zdaj kaže, da bodo na kongresu ta mesec gladko potrdili Janeza Janšo za predsednika in z njim šli na volitve, a ne vemo.
Bistveno je, da mora biti igra takšna, da lahko volivci izberejo najboljše, ne pa tiste, ki so trenutno na prostosti, ker jih z druge strani še niso pozaprli. Tudi mediji bi morali omogočiti pošten političen spopad. Bojim se, da nimamo medijev, ki bi to zagotovili. Trenutno je medijski sistem zelo nagnjen v eno smer, malo je prostora. Morebiti ga za zdaj še največ odpira javna televizija.
Se lahko zgodi, da bo Janša pred volitvami nastopal samo na svoji televiziji, na drugih dveh pa ne, in sploh ne bomo imeli nobenega soočenja med prvaki strank?
Seveda je to mogoče. To ne bi bilo nič posebnega ali prepovedanega. A upam, da se ne bo zgodilo. Vprašanje je tudi, kje bodo nastopali drugi akterji. Kot urednik in novinar si za največji dosežek še vedno štejem, da mi je leta 2004 uspelo za Večer pred volitvami narediti hkrati intervju z Antonom Ropom in Janšo, s podobnimi vprašanji in oba pogovora hkrati objaviti zadnjo soboto pred volitvami. Bila sta ključna igralca in bilo je prav. Ne zaradi mene ali njiju, za bralce.
Biografija
Peter Jančič se je rodil leta 1966 v Mariboru. Po diplomi na FSPN (danes FDV), zagovor je opravil med osamosvojitveno vojno, se je sredi leta 1991 zaposlil na dopisništvu Večera v Ljubljani. Leta 2006, ko je vodil ljubljansko dopisništvo in je bil urednik notranjepolitične redakcije Večera, je prevzel položaj odgovornega urednika Dela. Predlagal ga je takratni direktor podjetja Delo Danilo Slivnik. Časopis je vodil od začetka marca 2006 do odstopa sredi leta 2007. Vodenje je konec avgusta 2007 prepustil Janez Markešu. Bil je ustanovitelj in prvi predsednik Združenja novinarjev in publicistov, ki je nastalo konec leta 2007. Je eden od soavtorjev novinarskega kodeksa Društva novinarjev in tudi več let član častnega razsodišča društva in sindikata novinarjev, več mandatov je bil član programskega sveta RTV. Je prejemnik Jurčičeve nagrade in nagrade Društva novinarjev Slovenije. Po odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov februarja letos je ustanovil Spletni časopis, v katerem objavlja novice iz politike in o medijih.
Citati:
